Intervju: Nogometni delegat Janko Narat

Intervju: Nogometni delegat Janko Narat

Nogomet sem pričel soditi dokaj pozno, pri svojih tridesetih letih, zato tudi nisem mogel pričakovati, da bi lahko, kot sodnik dosegel večje uspehe. Za sodniško delo me je navdušil sodelavec v službi, s katerim sva skupaj delala  in  ki je še danes nogometni delegat. Sodil sem večinoma tekme pod okriljem MNZ Celje. Izpit za nogometnega sodnika sem opravil leta 2003 v Celju. Član MDNS Celje sem bil pet let in sicer od leta 2003 – 2008. Jeseni leta 2008 sem pa prenehal z aktivnim sojenjem velikega nogometa, zato je bilo odločilnih več faktorjev, izpostavil pa bi dva, ki se mi zdita najbolj pomembna, da sem se odločil za ta korak. Prvi dejavnik je bil ta, da sem imel nenehne težave z zdravjem in sicer s koleni, drugi razlog pa slabo delo medobčinske sodniške organizacije Celje. Nekateri vodilni ljudje v sodniški organizaciji Celje so delali samo zase in se obnašali tako, kot da bi bila sodniška organizacija samo njihova, niso pa delali, oziroma zastopali nogometne sodnike. Tem ljudem se je šlo samo za lastne interese in vodilne položaje v nogometu, ne pa za status sodniške organizacije v Slovenskem nogometu in položaj sodnikov v kakšnih pogojih ti opravljajo svoje sodniško delo.

Tvoja prva sodniška izkušnja?
Živo se spominjam te tekme starejših dečkov, NK Šmarje – NK Šoštanj. Malo sem bil prestrašen kakšen bo odziv, a mi po tekmi kljub začetniškim težavam ni nihče nič zameril, kako sem odsodil to tekmo, kot drugi pomočnik. Zanimiv je še ta podatek, da sem tudi, kot delegat debitiral v Šmarju pri Jelšah le, da je bil drug nasprotnik, Šmartno ob paki in ne Šoštanj.

Mislite, da lahko kakšen slovenski nogometni sodnik postane tako uspešen kot Colina?
Mislim, da lahko. S pravim pristopom, ki pa ni povezan samo s sojenjem, ampak je pri tem zelo pomembna tudi osebnost posameznika zunaj igrišč. Ko si enkrat v vrhu sojenja v svetovnem merilu, si obenem tudi medijska osebnost, in če si zanimiv novinarjem, lahko kaj hitro postaneš legenda, kot Colina.

Glede na to, da ste poznani tudi preko glasbe, saj ste kantavtor Jenki in tudi medijsko izpostavljeni so vas igralci pogosto prepoznali na igrišču. Ste imeli s tem in pridobivanjem avtoritete kakšne težave, ko ste še aktivno sodili?
Glede avtoritete ni bilo nobenega problema. Sodil sem tako, kot znam, in tako, kot narekujejo pravila nogometne igre. Včasih sem se z igralci tudi kaj pošalil, ker sem poskušal biti njihov prijatelj, in ne sovražnik. Danes se dogaja ravno to, da nekateri sodniki mislijo, da se nogomet igra zaradi njih, in želijo biti zato glavni na igrišču. Moj moto je bil preprost: igralci igrajo, sodniki sodijo. Večinoma pa so me vsi, ki so me prepoznali na igrišču klicali Jenki, in če sem se včasih kaj zmotil so mi hitro povedi, naj grem raje prepevat, kot pa da sodim. Ha, ha, ha …

Po katerih sodnikih ste se zgledovali?
Nikoli nisem imel nekega posebnega vzornika pri sodnikih. Od Slovenskih mi je bil še najbolj všeč Drago Kos, od tujih pa Anders Frisk, oba pa žal ne sodita več.

Kot vemo, se sodniki lahko odločijo, ali bi bili raje pomočniki, ali glavni sodniki. Kaj je bilo vam bolj pisano na kožo?
Oboje je zelo zahtevno, če hočeš biti pravi v tem poslu in dovolj uspešen. Jaz sem bil večkrat ob liniji zato sem imel več izkušenj z delom stranskega sodnika.

Kaj pa napake?
Te so se in se bodo dogajale, saj je prisoten človeški faktor. Veliko je odvisno od sodnika samega, saj mora v prvih 10-ih minutah postaviti kriterij sojenja.

Veliko se omenjajo kompenzacije po storjenih napakah!
Načelo je, da če storjeno napako skušaš popraviti, narediš še eno. Z drugimi besedami, storjeno je treba pozabiti in soditi naprej, kot da se ni nič zgodilo!

Katera tekma, ki si jo sodil ti je ostala najbolj v spominu?
Najbolj v spominu mi je ostala tekma, NK Celje -  NK Šentjur. Nekakšni lokalni derbi bi se lahko reklo. Celje, ki je prvoligaši klub in Šentjur, ki je novinec v drugoligaški konkurenci sta se pred pričetkom prvenstva, udarila v prijateljski tekmi. Zanimivo je bilo soditi takšnim asom, kot so: Oskar Drobne, Mario Močič, Amel Mujčinovič in Saša Bakarič. Na trenerski klopi pa sta bila izkušena stara mačka Slaviša Stojanovič in Damjan Romih. Na tej tekmi sem bil prvi pomočnik, glavni sodnik pa je bil Babnik Janez, ki že vrsto let sodi 1. SNL. Spominjam se nenehnih besednih dvobojev z trenerjem Celja Slavišem Stojanovičem, ki me je celo tekmo nenehno provociral in me skušal zmesti. Govoril mi je že takšne pripombe in žaljivke, ki sploh ne sodijo na nogometna igrišča, prej v kakšno zakajeno beznico.

Danes ste nogometni  delegat. Kako gledate na sojenje in sodnike danes, ko ste  delegat?
Spomladi leta 2009 sem naredil izpit za nogometnega delegata in od takrat naprej opravljam službo delegata na tekmah MNZ Celje. Delo delegata mi daje neko zadoščenje, odkar ne sodim več. Res je, da me skoz vleče na igrišča in da je težko spremljati svoje nekdanje kolege sodnike, ampak sem se zadovoljil z drugačno vlogo v nogometu. Danes so sodniki, glede na njihovo pripravo za njihovo delo na terenu, že skoraj profesionalci, vsekakor ne po plačilu, ampak odnosu pri pripravah. Treningi, teoretične priprave na seminarjih. Veliko časa pa porabijo tudi za  samo fizično  pripravljenost , ki je pomemben element za dobro sojenje. 

Kakšna je razlika med delegatom tekme in kontrolorjem sojenja? Tukaj so ljudje vedno zbegani in za njih ni razlike.
Za razliko od košarke in rokometa,  je vloga delegata v nogometu malce drugačna. Delegat tukaj je bolj za tehnične zadeve in administrativne, (pri tem ima veliko vlogo tudi zdajšnji četrti sodnik na 1. ligi, na drugih ligi in nižje jih še zaenkrat ni), ki skrbi da je organizacija tekme pravilna in v bistvu skrbi da se ob igrišču vse odvija po pravilih, seveda pa po koncu tekme spet za administrativni del. Poda pa tudi poročilo o odigrani tekmi na vodstvo tekmovanja .Kontrolor pa je na tekmi izključno za spremljanje sodnikov in njihovega dela in nima nobenih pristojnosti in vpliva glede na vse ostalo kar je potrebno da se tekma odigra.

Naj štirje:
domači klub – NK Maribor,
tuji klub - FC Juventus,
trener – Srečko Katanec,
igralec - Zlatko Zahovič